LETNI KINO NA GRADU RAJHENBURG
Komična drama / 142 min.
Italija, 2013
Režija: Paolo Sorrentino / Scenarij: Paolo Sorrentino in Umberto Contarello
Igrajo: Toni Servillo, Carlo Verdone, Sabrina Ferilli, Carlo Buccirosso, Iaia Forte,Pamela Villoresi
Jep Gambardella, očarljiv moški v zrelih letih, je v mladosti napisal roman, za katerega je pred leti prejel pomembno nagrado in kasneje sloves frustriranega pisatelja. Na terasi svojega rimskega stanovanja prireja razkošne zabave za visoko rimsko družbo, vendar se po nepričakovanem stiku s preteklostjo prične spraševati, kaj v življenju zares šteje. Za svoj 65. rojstni dan se zave praznosti dekadentnih zabav in ničevosti ljudi, ki ga obkrožajo, ter minljivosti življenja. Film je od Evropske filmske akademije prejel nagrado za najboljši film leta, najboljšo režijo, najboljšo moško vlogo ter montažo.
KRITIKE:
»Sorrentinova Neskončna lepota je predvsem fascinantna freska rimske mondene banalnosti.«
- Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Film je tudi mene sprva povsem očaral. Videl sem ga kot svojevrsten kritičen premislek tistega življenjskega koncepta, ki je tako ljub Italijanom, vsem dobro poznanega la bella vita. /…/ Ob drugem ogledu pa se nisem mogel znebiti občutka, da je tudi v Neskončni lepoti nekaj temeljno praznega, da je vse samo videz in poigravanje s formo, medtem ko nam podobe pravzaprav ne povedo nič konkretnega, pa čeprav so čudovite in nas fascinirajo. A naj vsakdo presodi sam. Neskončna lepota je nedvomno delo, ki si zasluži več ogledov in prav vsak bo prinesel ugodje, a hkrati tudi seme dvoma. Morda pa mora biti tako.«
- Denis Valič, Radio Ars
»V [Jepovem] praznem bolščanju lahko vidite tisto neoliberalno 'priložnost', ki nikoli ne razočara. V vseh teh jet-set rentnikih lahko vidite relikte sveta, ki se mu čas izteka. V Neskončni lepoti lahko vidite meditacijo o visokih stroških ekonomske svobode. ZA +«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Neskončna lepota je vsekakor neskončno vizualno in zvočno lep film. Predvsem pa z veliko mero humorja na nezajedljiv, prepričljiv način pripoveduje o površinskosti, izumetničenosti, plehkosti ter končni resnici in dražu življenja, ki se razkriva pod gostostjo besed, bliščem podobe in okovjem predstav.«
- Neža Mrevlje, PlanetSiol
»Sorrentino ponuja zabaven pogled na italijansko družbo ob koncu ciklusa. /…/ Režiser Paolo Sorrentino je k sreči dovolj pameten, da ne imitira velikana. Neskončna lepota je bolj spoštljiv poklon, ki nadaljuje tam, kjer se je pred 53 leti končaloSladko življenje.«
- Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Ne spomnim se, kdaj me je nazadnje kakšen film preplavil s takšnim valom čistega užitka – ne užitka, prave evforije – kotNeskončna lepota. /…/ Neskončna lepota vas bo bodisi izčrpala bodisi vznejevoljila zaradi svoje nezaslišane, čezmerne arogance ali pa vas pripravila do tega, da boste prevzeto pomislili: 'No, temu – z dobrim in slabim vred – se reče film.'«
- Jonathan Romney, Film Comment
»/…/ izmenično elegična in sveta naveličana filmska freska sodobnega Rima, ki citira tako melanholični hedonizemSladkega življenja in Fellinijevega Rima kot dekadenco zadnjih dni Rimskega imperija. Virtuozna filmska stvaritev /…/.«
- Lee Marshall, Screen Daily
»Neskončna lepota, vzneseno ljubezensko pismo rimski dekadenci, je Sorrentinov najboljši film doslej.«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Film je poln duhovitih dovtipov, pretresljivih uvidov, inteligentnih dialogov ter čudovitih prizorov večnega mesta s skritimi vrtovi, neminljivimi umetninami ter zavidanja vrednimi razgledi. /…/ Eden najboljših filmov letošnjega Liffa pa tudi letošnjega leta.«
- J. G., Delo
»/…/ oster, neizprosen in resnično radikalen, poleg tega pa še izjemno stilsko oblikovan.«
- Žiga Čamernik, Ekran
»Osupljiva fotografija Luca Bigazzija večno mesto še enkrat predstavi v impozantni luči, povsem primerljivi z veličastnostjo Fellinijevega Sladkega življenja.«
- M.M., Pogledi
»Na terasi Jepa Gambardelle lahko spremljamo labodji spev civilizacije, v katerem slišimo glasove kardinala, skorajšnje svetnice, striptizete, malomeščanske komunistke, bolestno ambicioznih staršev ... in pisatelja, ki je vse, kar je želel povedati, napisal že pred štiridesetimi leti, v drugih časih, zdaj pa nemo čaka, da na večno mesto pade zastor ...«
- Manca G. Renko, Ekran
