Letni kino: Ida

ZGODBA

Poljska, leto 1962. Anna je med vihro druge svetovne vojne izgubila starša. Odrasla je v podeželskem samostanu, kjer naj bi kmalu tudi sama stopila med redovnice. Na zahtevo predstojnice pa se mora pred tem seznaniti s svojo edino še živečo sorodnico, materino sestro Wando. Toda ob srečanju s svobodomiselno intelektualko privrejo na dan temačne skrivnosti iz družinske preteklosti in ženski se morata soočiti s pretresljivo resnico.

 

V Angliji delujoči Paweł Pawlikowski, ki si je mednarodni sloves ustvaril s filmi Zadnje zatočišče in Moje poletje ljubezni, se je prvič vrnil v rodno Poljsko, da bi tam posnel vizualno minimalistično in presunljivo intimno študijo kompleksne in kontroverzne vojne tematike. Evropska filmska nagrada za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo ter oskar za najboljši tujejezični film.

 

IZ PRVE ROKE

»Ida je film o identiteti, družini, veri, krivdi, socializmu in glasbi. Hotel sem narediti film o zgodovini, ki ne bi deloval kot zgodovinski film – film, ki je moralen, a ne daje lekcij. Hotel sem povedati zgodbo, v kateri ima 'vsak svoje razloge', zgodbo, v kateri je več poezije kot zapleta. Predvsem pa sem se želel izogniti običajni retoriki poljskega filma. Poljska je v Idi prikazana skozi oči outsiderja, ki nima nobenih neporavnanih računov, filtrirana je skozi osebne spomine in čustva, zvoke in podobe otroštva. /…/ Resničen navdih za vizualno podobo tega filma je bila moja lastna nejevolja v zvezi s sodobno kinematografijo in tem, k čemur film dandanes stremi. Želel sem posneti antifilm, očiščen nesmiselnega gibanja kamere in bližnjih posnetkov brez poante. Moč filmskih trikov me čustveno več ne vzburja. Morda tako doživljam svojo krizo srednjih let, a rad bi gledal nekaj umirjenega in meditativnega, kjer je več nakazanega kot dejansko pokazanega, kjer vsak posnetek poseduje težo in napetost, v drami, igri in sliki, kjer so igra, slika in zvok del iste celote. Z nekaj redkimi izjemami se danes pri večini filmov vprašam: Zakaj se kamera premika? Zakaj bližnji posnetek v temle trenutku? Zakaj ravno na tem mestu ročna kamera? Ta film je bil neke vrste očiščenje, prekinitev z navado, način, kako nekaj narediti zares preprosto. Kako gledati sliko, razmišljati o njej, ne da bi v njej brali čustveni naboj. Predvsem pa način, kako se distancirati od tiste vrste filmske retorike, ki jo vse teže prenašam. Morda je to moj zadnji film, nekakšno slovo od moje kariere.«

- Paweł Pawlikowski

 

PORTRET AVTORJA

Paweł Pawlikowski (Varšava, 1957) se je pri štirinajstih letih iz rodne Poljske odselil v Nemčijo in Italijo, leta 1977 pa se ustalil v Veliki Britaniji. Na Poljsko se je vrnil leta 2013, da bi posnel Ido. Študiral je literaturo in filozofijo v Londonu in Oxfordu. Sredi osemdesetih let je začel snemati uspešne dokumentarce za BBC, med njimi From Moscow to Pietushki, Dostoevsky’s Travels, Serbian Epics in Tripping with Zhirinovsky. Dvema igranima televizijskima filmoma, ki ju je posnel v devetdesetih, sta sledila celovečerca Zadnje zatočišče (Last Resort, 2000) in Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2004). Filma sta poleg številnih drugih mednarodnih priznanj Pawlikowskemu prinesla nagrado Britanske akademije za film in televizijo (BAFTA). V Kinodvoru smo nazadnje gledali njegov psihološki triler Ženska iz petega okrožja (La femme du Vème) s Kristin Scott Thomas in Ethanom Hawkom.

 

KRITIKE

»Filmski jezik Pawlikowskega tu prikliče v spomin velikega Bressona, ki je o igralcih zapisal: 'Pomembno ni tisto, kar mi pokažejo, pač pa kar skrijejo pred mano, predvsem pa tisto, za kar niti ne slutijo, da se skriva v njih.' Obe igralki sta izjemni in z vsem, česar ne pokažeta, razkrivata ogromno. Skrivnosten, čisti koncept, ki prav toliko velja za tehtno in globoko presunljivo zgodbo filma.«

- Clare Stewart, Londonski filmski festival

 

»Film je brezhibno narejen in domišljen, skrbno napisan, pretanjeno strukturiran in presunljivo posnet. Prizor za prizorom mojstrsko evocira neki čas, neki precep in neki odločilen zgodovinski trenutek; pa vendar je Ida hkrati osebna, intimna in človeška. Teža preteklosti je vseprisotna, a meri se na tehtnici življenja mlade ženske, ki odkriva skrivnosti lastne preteklosti. V tem filmu, ki kar kliče po presežnikih, je presečišče osebnega in zgodovinsko pomembnega odmerjeno do popolnosti.«

- Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu

 

»/…/ vznemirljiv primerek minimalizma, ki se začne v tišini s črno-belim bližnjim posnetkom mlade redovniške pripravnice, katere široki obraz prikliče v spomin mlado Renée Jeanne Falconetti. Ta v samostan umeščeni uvod nas morda napeljuje na misel, da nas čaka meditacija o veri v slogu Dreyerja ali Bressona, a to, kar dobimo, je hkrati veliko bolj preprosto in celo bolj pronicljivo; tiha voda, ki neizmerno globoko dere.«

- Catherine Wheatley, Sight & Sound

 

»Ida, bressonovska v svoji asketskosti, je najlepši film Pawlikowskega doslej.«

- Graham Fuller, Film Comment

 

»Ta rigorozna in čudovita črno-bela drama, umeščena na Poljsko zgodnjih šestdesetih let, je umetniški film v najboljšem pomenu besede. /…/ Film, čudovito posnet v oglenih odtenkih sive in v skoraj kvadratnem starem akademijskem formatu, ki spomni na danskega mojstra Carla Dreyerja, je poslastica za poznavalce, edinstveno delo današnjega časa, ki bo našlo nišo med gledalci s prefinjenim okusom.«

- Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

 

»/…/ majhen dragulj, nežen in skromen, smešen in žalosten, sijajno posnet v žarečem monokromu: neke vrste novovalovski film s pridihom klasične poljske filmske šole in Truffauta, pa tudi s kančkom brezizraznega humorja Béle Tarra in Akija Kaurismäkija.«

- Peter Bradshaw, The Guardian

 

»Ida, očarljiva, izvirna in osupljivo popolna v vsakem pogledu, bi bila mojstrovina v kateremkoli obdobju, v katerikoli državi.«

- Godfrey Cheshire, RogerEbert.com

 

»Kot bi prvič gledal Dreyerjevo Trpljenje Device Orleanske.«

- David Thomson, The New Republic

 

»Ida je kompaktna in precizna kot novela, niz kratkih, empatičnih prizorov, ki brez poenostavljanja razkrijejo bistvo likov. /…/ Pawlikowski je ustvaril enega najboljših evropskih filmov (in enega najbolj pronicljivih filmov o Evropi) v nedavnem spominu.«

- A.O. Scott, The New York Times

 

»Osvežujoč, čudovito narejen in provokativen.«

- J. Hoberman, Tablet

 

»Vizualna mojstrovina.«

- Neva Mužič, 'Najboljši filmi 2014', Ekran

 

»Ida je zgodba o brezmadežni nuni, ki jo "posili" zgodovina, Pawlikowski pa doda le to, kar je Spielberg v Schindlerjevem seznamu pozabil omeniti.« ZA +

- Marcel Štefančič, jr., Mladina

 

»Ida je pravi kinematografski biser: redkobeseden in pripovedno minimalističen, vsebinsko in vizualno pa izjemno kompleksen film ceste, ki nam teme, kot so antisemitizem, fašizem, komunizem, judaizem in katolicizem, posreduje med vrsticami ter predstavi črno na belem, sodbo o ravnanjih nastopajočih pa prepušča gledalcu.«

- Klemen Černe, Siol.net

 

»Film je prav tak kot njegova protagonistka: skromen in asketski, tih in zadržan, kreposten, a notranje bogat in z nekaj osupljivimi presenečenji, skritimi pod strogo naglavno ruto. V času, ko se zdi, da bi skoraj vsak režiser svoj film najraje raztegnil na tri, če ne kar na pet ur in kar najbolj plodno uporabil možnosti, ki jih ponuja tehnika, je posneti film, kot je Ida, prava uporniška gesta zoper režisersko egotripiranje; mala šola jedrnatosti izraza in dokaz, da takrat, ko zelo dobro veš, kaj želiš povedati, za to ne potrebuješ dosti več od dobre zgodbe, občutka za bistvo in spoštovanja do tistega, kar pripoveduješ. Mojstrsko.« 

- Špela Barlič, Pogledi